Zakon o delovnih razmerjih v 130. členu določa:
(povračila stroškov v zvezi z delom)(1) Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.(2) Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.Nekatere kolektivne pogodbe, ki zavezujejo delodajalca določajo minimalne zneske, ki ji je delodajalec dolžan izplačati. V teh primerih je popolnoma jasno, kakšna so minimalna povračila.
Kaj pa v primeru, ko delodajalca
ne zavezuje nobena kolektivna pogodba? Dolgo je veljalo prepričanje, da v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZDR-1, delodajalec sprejme interni akt, ki določa višini povračil.
Žal pa interni akt podjetja ne velja kot podzakonski akt. Nedavna
sodna praksa je usmerila v razumevanje, da morajo delodajalci, ki jih ne zavezuje nobena kolektivna pogodba upoštevati zgornjo neobdavčeno mejo povračil ali pa se sklicevati na drugo kolektivno pogodbo. Za sklicevanje na drugo kolektivno pogodbo ni nikakršnih smernic ali določil, zatorej to določa delodajalec sam po lastni presoji. Ali je ta primerjava smiselna in upravičena, pa lahko presodi samo sodišče.
Kaj torej preostane delodajalcem, kjer višina povračil ni določena z kolektivno pogodbo?
Prva in najboljša možnost je, da povračila izplačujejo glede na zgornji neobdavčeni znesek, kar v praksi pomeni:
