Dober dan.

Ne, zakon prisilnega dopusta ne pozna. Dopust ima namen, da se delavec odpočije in obnovi psihofizične sposobnosti za nadaljevanje dela. V tem smislu se priporoča, da naj bi vsaj en del dopusta trajal naprekinjeno 2 tedna.

Dopusti pomembno vplivajo na organizacijo dela. Zato zakonodaja določa, da delodajalec dopuste planira. Pri tem je razmeroma samostojen, upoštevati pa mora določene možnosti delavca, ki so povezane z družinskimi razmerami in šoloobveznimi otroci.

Na področju dopustov je v praksi veliko odstopanja. Delavci pogosto izrabijo dopuste v nasprotju z osnovnim namenom, delodajalci pa jih preveč izrabljajo zato, da rešujejo težave delovnega procesa. Tak primer opisujete tudi vi. Ni dopustno, da delodajalec delavce prisilno pošilja na dopust. Kadar nima dela ima dve možnosti, odpove pogodbo o zaposlitvi, ali odredi čakanje in zanj plača delavcu nadomestilo.

Poznam pa primere iz prakse, ko se delodajalec v težavah z delavci sporazume. Težave jim pošteno predstavi, delavci pa zato pogosto pristanejo, da del dopusta porabijo za premoščanje trenutnih težav. Meni osebno, se tak sporazum (pod pogojem, da je resničen in prostovoljen) ne zdi problematičen.

Delodajalec ima še eno zakonsko možnost, to je kolektivni dopust. Ta se ureja z letnim delovnim koledarjem. V primeru, ko bi delodajalec v naprej predvideval, da bo potreba po delavcih v nekem krajšem obdobju manjša (razlogi so lahko različni), bo v tem obdobju planiral kolektivni dopust.

Nadzor zakonitosti je v pristojnosti delovne inšpekcije. Zato je pravilno, da se delavci v težavah, povezanih z  dopustom, obrnejo nanjo.

Lep pozdrav.

Alojz Šket

www.atama.si