<!-- /* Style Definitions */ p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-parent:""; margin:0cm; margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:12.0pt; font-family:"Times New Roman"; mso-fareast-font-family:"Times New Roman";}a:link, span.MsoHyperlink {color:blue; text-decoration:underline; text-underline:single;}a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed {color:purple; text-decoration:underline; text-underline:single;}@page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:70.85pt 70.85pt 70.85pt 70.85pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;}div.Section1 {page:Section1;}--> Dober dan. Pod pojem višja sila spadajo poplave, potresi, požari, ujme in podobne reči. Če delodajalec ne poskrbi (tudi z dodatnim zaposlovanjem) zato, da bi delavci izrabili pripadajoči dopust, krši zakon. Kako bo poskrbel za uresničitev pravice, v vašem primeru do dopusta, je njegov problem. Ve, da mora, ni sprenevedanja, ni izgovora! Jaz seveda popolnima razumem delavca, ko pravi, da je težko do pripadajočih pravic, da delodajalec noče nič slišati in podobno. Pogosto se sliši, če vam ni všeč pa pojdite, ali vas bom pa odpustil... A dejstvo je, da se delavec s tem ne sme sprijazniti. Za svoje pravice se mora potegniti, ker v nasprotnem na koncu ostane brez plače in brez zaposlitve. Tudi, če se bo delavec odločil, da bo odšel, bo jasno povedal, odšel bom, a dolžno boš do mene izpolnil. Zakon daje delavcu v roke najprej pravico, da delodajalca pisno opozori na svoje zahteve.  V tem opozorilu je treba preprosto napisati, da te zahteve izhajajo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi. Podpisana pogodba namreč sama po sebi  pomeni (ne glede kako so posamezne stvari v njej zapisane), da bo delavec za delodajalca vestno opravljal delo, delodajalec pa mu bo to poplačal z vsemi pripadajočimi stvarmi (v to spada tudi dopust), ki jih je v minimumu določil zakon, več od tega pa morebitbna kolektivna pogodba in pogodba o zaposlitvi. Druga takojšnja možnost je, da se delavec napoti na inšpektorat za delo, se tam pritoži, da so mu kršene pravice (pisno ali ustno) in zahteva posredovanje inšpektorja. Zahteva, ne prosi, ker je zakon pooblastil inšpektorje, da nadzirajo zakonitost s tega področja. V tem smislu so inšpektorji na nek način delavčevi zavezniki ali še bolje, orodje v rokah delavcev. To orodje je treba seveda uporabiti, drugače je le mrtvi potencial. Tretja možnost je, da se delavec odpravi do svojega odvetnika in ga pooblasti, da uredi njegove probleme. Odvetnik bo bistveno bolj enakopravna stranka delodajalcu, ker ima ustrezno znanje in pozna mehanizme za pritisk na delodajalca. Odvetnik bo delodajalca pozval k uresničitvi pravic, če bo delodajalec to ignoriral, pa bo odvetnik sprožil postopek preko sodišča. Ta postopek se bo res vlekel, a v primeru nesporne pravice, bo delavec na koncu zmagal. To so po moje najbolj pravilne poti za reševanje problema delavčevih pravic. Seveda pa obstaja še kaj, recimo angažiranje novinarjev, nekateri si pomagajo s politiki, sindikalni pritiski in stavke, pa še bi se našlo. Menim, da so tudi to povsem legitimni načini boja za pravice delavcev, a je koristno najprej ubrati načine iz prejšnjega odtavka. Pa za konec še tole, bolje prva zamera, kot zadnja, ne s terjatvami odlašati. V kolikor bo delodajalec zašel v težave, ne bo mogoče pravic delavca realizirati, ker ne bo iz česa, tu pa tudi sklep sodišča ne bo več veliko pomagal. Lepo vas pozdravljam.   Alojz Šket www.atama.si