Spoštovani.Ko se znajdem pred pismom kot je vaše in podobnim, vedno znova težko iščem besede za pogovor. Vsak primer je poseben in vsi so si istočasno podobni. Nezaposlenost ima redko močan rušilni vpliv na človeško počutje. Tisti, ki smo zaposleni pogosto ne razumemo vse globine občutja prizadetih. V tem zavedanju je res težko povedati kaj uporabnega in pri tem ne izpasti "pameten". Vedno več je šolanih ekonomistov, ki ne dobijo dela. Upam, da se bodo naslednje generacije malo preusmerile. Poznam tudo zelo veliko primerov, ko delavci zaradi oddaljenosti, kljub svojim kvalitetam, niso izbrani. Slovenija mora ponovno premisliti problem prevoza na delo. Ne verjamem, da boste obupali, tudi moje pisanje je namenjeno temu, da vas opogumim za nove poskuse. Poglejte še enkrat vašo predstavitev, ste uspeli izpostaviti vaše najbolj močne strani. Ko konkurirate z drugimi, imate predvsem to, izkušenj še ni veliko, to je usoda velike večine po končani fakulteti. Morda bi ponovno premislili o možnosti, da sprejmete kakšno delo na nižjem nivoju in po tej poti odprete svoja vrata v svet dela. Morda bi poskusili s predlogom na zavodu za zaposlovanaje, da vas vključijo v kakšno dodatno izobraževanje, izbrati pa morate tako, ki bo redko, nekaj posebnega, naprednega, kar vam bo res dvignilo zaposlivost. Morda bi razmislili tudi, da bi se preselili v kraje, ki so zaposlitveno zanimivi, Ljubljana z okolico, obala ...Predvsem pa se meni zdi, da se je koristno zelo veliko pogovarjati in srečevati z drugimi ljudmi, navezovati stike, tudi, če na prvi pogled ne koristijo, plesti mrežo odnosov z ljudmi in skupinami. Na ta način boste ujeli morda nove informacije in spodbude za zaposlitev. Predvsem slednjemu je namenjen tudi moj odgovor. Resnično vam želim uspeh. Lepo vas pozdravljam. Alojz Šket