Kljub temu, da je nov ZDR-1 v veljavo stopil pred dobrima dvema letoma, se pri določanju obsega in pravice do koriščenja letnega dopusta delavcev še vedno pojavljajo številna vprašanja in nejasnosti.
Stari ZDR je narekoval, da delavec pridobi pravico do celotnega dopusta po neprekinjenem delovnem razmerju v trajanju najmanj 6 mesecev. Številni delodajalci so si to določilo razložili po svoje – da delavec lahko izkoristi pravico do koriščenja dopusta šele po pol leta zaposlitve. Ta razlaga je bila napačna in če tudi bi bila prava, novi zakon tega določila nima več!
Novi zakon pravi:
»Delavec pridobi pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja.« (1. odstavek 159. člena)
»Delavec, ki sklene delovne razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.« (1. odstavek 161. člena)
To pomeni:
Ko delavec podpiše pogodbo, takoj pridobi pravico do sorazmernega dela dopusta, sam sorazmerni del pa je odvisen od časa, za katerega je pogodba sklenjena (če delavec podpiše pogodbo za 3 mesece, mu pripadajo 3/12 letnega dopusta).
Kako pa je s koriščenjem dopusta?
Delavec ima pravico, da dopust izkoristi, delodajalec pa dolžnost, da delavcu koriščenje omogoči, v kolikor to ne moti delovnega procesa. Torej dopust se koristi v dogovoru med delavcem in delodajalcem, v času ko odsotnost ne moti delovnega procesa oz. v času, ko delodajalec sprejme sklep o kolektivnem koriščenju dopusta za vse delavce.
In morda le še to: pravici do dopusta se delavec ne mora odreči, delodajalec mu koriščenje mora omogočiti, v kolikor delavec vsega dopusta ne izkoristi v tekočem letu, lahko, v skladu z zakonodajo, del dopusta prenese v novo koledarsko leto. V kolikor pa dopusta ob prekinitvi delovnega razmerja delavec ne more izkoristiti, se z delodajalcem dogovori za izplačilo nadomestila za neizrabljen dopust.
