Delavcu pripada nadomestilo plače za vsako odsotnost določeno z zakonom in v primeru odsotnosti, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Zakonski primeri odsotnosti so letni dopust, plačana odsotnost zaradi osebnih okoliščin, odsotnost zaradi izobraževanja, z zakonom določeni prazniki in dela prosti dnevi, bolezen in poškodbe pri delu.
Osnova za izračun nadomestila je povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev pred začetkom odsotnosti delavca.
V primeru, ko bi delavec v preteklih treh mesecih pred začetkom odsotnosti prejemal večjo plačo kot v mesecu, za katerega se izplačuje nadomestilo, bi se lahko zgodilo, da bi bilo nadomestilo višje, kot plača.
Zakon je tako možnost preprečil z določilom, »da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal«. Zakon pa ni povsem natančno povedal, iz katerega obdobja je treba izračunati zgornji limit. Je to povprečna plača iz obdobja preteklih treh mesecev, ali plača iz meseca, ko se obračunava nadomestilo?
Verodostojno tolmačenje nejasnosti je pridržano zakonodajalcu. Ker takega tolmačenja zakonodajalca zaenkrat ni, se je v praksi izoblikovalo naslednje pretežno stališče.
Zgornji limit je plača, ki bi jo dobil delavec če bi v času odsotnosti res delal. To je tista plača, ki bi jo delavec dobil v konkretnem mesecu, za katerega se opravlja obračun nadomestila plače.
Tako stališče uporablja tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za izračunavanja nadomestila v primeru bolezni in poškodbe pri delu.
Alojz Šket
