<!-- /* Style Definitions */ p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-parent:""; margin:0cm; margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:12.0pt; font-family:"Times New Roman"; mso-fareast-font-family:"Times New Roman";}a:link, span.MsoHyperlink {color:blue; text-decoration:underline; text-underline:single;}a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed {color:purple; text-decoration:underline; text-underline:single;}@page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:70.85pt 70.85pt 70.85pt 70.85pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;}div.Section1 {page:Section1;}--> Dober dan. To so zadeve, ki jih ureja delodajalec samostojno. Če delavec meni, da je pri pravici prikrajšan, ima možnost, da sproži postopek varstva zakonitosti. Po mojem ima dobre možnosti, da z varstvom uspe, recimo v primeru jemanja ene ure za minuto zamude. Ni dvoma, da ima delavec pravico do plačanega odmora med delom. Pravico zagotavlja in varuje zakon, zato je iztožljiva. V tem času lahko delavec počne karkoli, vendar ne kaj takega, kar bi zmanjševalo sposobnost za nadaljevanje dela. Ravno krepitvi sposobnosti za nadaljevanje dela, je odmor namenjen. Zato je povsem razumljivo, da gre delavec na malico, v podjetju ali zunaj njega, če ni pogojev v podjetju. Lahko izvaja lažjo rekreacijo, ali zgolj počiva. Nič ni narobe, če se izhod izven podjetja registrira, narobe (kaznivo) pa bi bilo, če pol ure odmora (lahko tudi izhoda) ne bi bilo plačanega. Prekoračitev tega roka pa je lahko sankcionirana. Lepo vas pozdravljam.   Alojz Šket www.atama.si