<!-- /* Style Definitions */ p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-parent:""; margin:0cm; margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:12.0pt; font-family:"Times New Roman"; mso-fareast-font-family:"Times New Roman";}a:link, span.MsoHyperlink {color:blue; text-decoration:underline; text-underline:single;}a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed {color:purple; text-decoration:underline; text-underline:single;}@page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:70.85pt 70.85pt 70.85pt 70.85pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;}div.Section1 {page:Section1;}--> Dober dan. Problem, ki ga navajate je urejen slabo. Ne omenja ga zakon, praviloma ni urejen v kolektivnih pogodbah  in podobno velja za splošne akte podjetij. Ne glede na splošno ugotovitev bo treba pogledati, ali pri vašem delodajalcu obstajajo kakšna zapisana pravila. Če so, potem bodo osnova za reševanje zapleta. V praksi se je izoblikoval način, ki izgleda približno takole. Del službenega potovanja, ki predstavlja opravljanje dela delavca (recimo pristnost na sejmu, izobraževanje, sestanki in podobno) se obračuna kot izpolnjevanje delovne obveznosti v obliki normalnih ur in nadur, če je dela več kot 8 ur dnevno. Del potovanja, ki pomeni dejansko potovanje in recimo spanje, pa recimo prosti čas, naj bi se pa ne všteval v ure. A zadeve seveda niso tako preproste. Recimo, da gre za potovanje na daljni vzhod, ki lahko traja več dni, pomemben sestanek pa le nekaj ur, ali recimo vaš primer, ko ste se vrnili zelo pozno in se postavi vprašanje počitka. Delodajalci zato običajno ravnajo situacijam primerno in seveda tudi delavecem prijazno. Po mojem je to edino prav, ker je delavec delodajalcu dejansko na razpolago od trenutka, ko začne službeno pot pa do povratka. Velja pa načelo, da mora delodajalec čas, ko mu je delavec na razpolago, plačati, oziroma ustrezno ovrednotiti. Moje mnenje v vašem primeru bi bilo, da vam bi moral delodajalec od trenutka povratka iz službene poti, do nastopa naslednjega delovnega dne zagotoviti minimalni čas počitka med dvema delovnima dnevoma, ta pa po zakonu znaša 12 ur, če je delovni čas neenakomeren pa 11 ur. Nadzor zakonitosti je v pristojnosti delovne inšpekcije. Lepo vas pozdravljam.   Alojz Šket www.atama.si